Raziskovalni principi Društva za domače raziskave

Glavno gibalo članov Društva za domače raziskave je radovednost. Ker članom Društva za domače raziskave nič domačega ni tuje, ponavadi raziskujemo teme, ki nas zanimajo. Trudimo se, da bi bile dovolj odprte, da lahko nagovorimo širšo publiko in sprožimo splošno zanimanje ljudi, saj menimo, da je znanje potrebno izmenjevati in zajemati čim širše. Z javnim pozivom in osebnim angažmajem skušamo pritegniti entuziaste in strokovnjake ter skozi raziskavo skonceptualizirati razstavo ali neko drugo obliko predstavitve.

Skozi vrsto raziskav in organiziranih dogodkov smo ugotovili, da smo se večinoma ukvarjali z zbiranjem in statusom predmetov. Sodobne kuriozitete se sprva zdijo samoumevne v okviru našega bivanja z njimi, vendar postrežejo z zanimivo kompleksnostjo, ko enkrat sprožimo raziskavo. Sprva ti pojavi in predmeti večinoma neopaženi ždijo nekje med uporabnostjo, napoto, odvečnostjo in zanimivostjo. Vendar vedno obstaja določen splošni sentiment okoli njih.  Nekoga nekaj potem prepriča, da se odloči in razišče.

Društvo za domače raziskave je že s prvim projektom Kabinet leta 2005 na dvorišču Galerije Škuc zastavil razstavni prostor po vzoru kabinetov kuriozitet. Lotili smo se raziskovanja predmetov in zbirk izhajajoč iz metodologije, ki smo jo pridobili skozi prakso delovanja v polju sodobne umetnosti. V zadnjih letih smo delali na naslednjih projektih: La Capilla Atomica (2005), Živali 1914-1918 (2005), Ljudski muzej Nanija Poljanca (2006), Jelenometrija – lov na simboličnega jelena (2007), S’pajkanje – raziskava o domačem pajku (od 2009), Dobesedno brez besed – razstava o dobesednem prevodu frazemov v umetnost v Mestni galeriji Ljubljana (2010) in Trda dejstva (od 2012). Vsem je skupen princip raziskave, ki smo ga skupaj s kulturologom Alexeiem Monroejem izluščili po naših najboljših močeh na primeru Jelenometrije. Izdelali smo grafični prikaz koncepta našega dela in pregledali, kakšna orodja uporabljamo pri raziskavi.

Računalo, telefon, beležka, fotoaparat (manjka seveda denarnica).

Ključna točka raziskave je odločitev. To je samopooblastitev raziskovalca, ki je vsakodnevno bombardiran s kopico informacij, ki vplivajo na njegovo percepcijo in delo, da se spodbujen s sprožilci v določenem trenutku odloči vložiti energijo, čas, znanje in denar v raziskavo.

Ker ne ve, kako začeti, začne zbirati. Ko začne zbirati, poišče vire informacij o tem, kaj je že zbrano. Ko informacije niso zadovoljive ali dostopne v medijih in literaturi, začne iskati strokovnjake, ki bi utegnili kaj vedeti. Skozi javne pozive in medije skuša angažirati širšo javnost, da sodeluje v raziskavi. Ker so informacije lahko zelo raznovrstne, konceptualizira raziskavo in zožuje interes raziskave, ter skozi različne javne predstavitve ostri fokus in pridobiva vedno več znanja in kredibilnih sodelavcev. Koncept postaja vse bolj fokusiran. S tem se ustvari določen nabor materiala, dokumentov, podob, predmetov, tekstov, ki se ga v določenem trenutku preko izčiščenega koncepta, dognanj in idej pretvori v umetniško delo, knjigo, razstavo, dogodek, …

Raziskava se nikoli ne konča. Nikoli ni končnega izdelka v smislu, s katerim se raziskava zaključi. Preko raziskave se izoblikuje mnogo drugih možnosti in konceptov prav tako vrednih preučevanja. Reakcija in spodbujena kompulzivna radovednost na določeno tematiko sta vedno prisotni in dognanja se konstantno obdelujejo in shranjujejo, arhivirajo. Skupnost, ki se uspe formirati okoli raziskave, ima stalnejši zagon in se medsebojno informira o novih in novih izsledkih. Intenzivnost pri vseh popusti ob večjem dogodku, ko raziskava nekako katarzično doseže svojo udejanjenje, vendar pa kompulzivnost in radovednost popuščata le zlagoma, zaradi drugih raziskovalnih interesov in življenjskih okoliščin.

Prikazovanja = pojavi okoli nas, ki vplivajo na naše mišljenje in bivanje, vendar na njih nismo osredotočeni
Sprožilci = nekaj ključnih dogodkov, ki sprožijo zanimanje in kompulzivnost do določene teme in zaradi katerih sprejmemo odločitev

Odločitev = ključno dejanje pri samopooblastitivi za raziskavo; prične se aktivno, usmerjeno raziskovanje

Konceptualizacija = konstantno iskanje in osmišljanje fokusa raziskave

Terensko delo = iskanje, zbiranje, sodelovanje, raziskovanje virov informacij in predmetov, ki jih okvirja koncept

Predmeti = material (zbrani, surovi, neobdelani rezultati raziskave, vendar na podlagi koncepta izbrani za pretvorbo)
Pretvorba = umetniška intervencija (proces spremembe materiala skozi izbran koncept)
Izdelki =umetnine (tako kot predmeti, so tudi izdelki rezultat ustvarjalnega procesa, ki pa se razlikujejo v namenu – funkcionalnost proti reprezentaciji)

Videnja = kompulzivnost in koncentracija, ki po odločitvi za raziskavo spremlja raziskovalca, da v svojem okolju aktivno zaznava potencialni material in raziskuje.

Metodologija Vaj iz trdih dejstev v Ljubljani

Kaj Vaje iz trdih dejstev  pomenijo v osmišljenju dela Društva za domače raziskave?
Podobno kot smo skozi Jelenometrijo raziskali principe našega raziskovanja, smo Trda dejstva zasnovali tako, da bi ugotovili, zakaj pogosto raziskujemo zbirke, predmete, zgodbe, spremenljivi status predmetov, odnose, čustva in razloge za to, da nekatere stvari obstanejo in druge ne. Skozi javno participacijo si skušamo odgovoriti na nekatera vprašanja.

Ključen za formo raziskave je bil sestanek na Dunaju vseh partnerjev v raziskavi (poleg DDR še Juan de Nieves, kustos iz Madrida, in Nemanja Cvijanović, sodobni umetnik z Reke), kjer smo izmenjali poglede na tematiko in skušali najti skupni imenovalec interesa. Druga ključna stvar  je bila predstavitev projekta v Soho am Ottakring na Dunaju, kjer smo prvič v praksi preizkusili formo vaj – predstavitev s povabljenimi in vključenimi udeleženci, ki so bili pripravljeni z nami deliti svoje izkušnje in zgodbe o predmetih ter zastavljati provokativna vprašanja. Eno od izhodišč je bilo, da iščemo posebne osebne predmete in zgodbe preko katerih bi zaznali različne osebne motive, ki vežejo ljudi na specifične predmete. Zato smo pri nabiranju predmetov in zgodb skušali izločiti avtoritete – muzealce in zbiralce, ki imajo že izdelan profesionalni odnos do predmetov, saj smo želeli zajeti vidike in sentimente posameznikov, ki nimajo institucionalnih teženj, vendar vseeno hranijo določene predmete. Pri koncipiranju dogodka smo naleteli na vrsto izzivov. Dogovorili smo se, kaj si želimo, vendar rezulatov ni mogel nihče predvideti. Želeli smo znanje in izmenjavo mnenj, zato smo si zamislili formo vaj kot neke vrste jam session.

Zakaj vaje?
Izhajamo iz dejstva, da  člani nismo profesionalci na področju muzeologije, kar pomeni, da sodelujemo bolj v vlogi udeleženca / koordinatorja, saj – enako kot drugi udeleženci – ne poznamo cilja. Zastavili smo oporne dejavnosti, dinamika pa se ustvarja sproti.

Kako privabiti udeležence in kaj je potrebno, da so pripravljeni deliti zasebnost ?
Zgolj povabilo, da se bomo pogovarjali o predmetih in njihovih zgodbah, morda ne bi bilo dovolj, da motiviramo ljudi. Zato smo ob glavni ideji vseeno morali ponuditi program, ki je vključeval strokovnjake. Ti so nam lahko ponudili določene odgovore na vprašanja in seveda zanimive predmete in zgodbe. Izognili smo se formi predavanja z diapozitivi in se odločili za neposredno debato o statusu predmetov, ki so jih prinesli sami. Zanimal nas je strokovni odnos in njihove izkušnje na področju zbiranja in vrednotenja ter človeških emocij v odnosu do predmetov.

Društvo za domače raziskave je skozi svoje delovanje že uspelo pritegniti ljudi k sodelovanju. Skupnost, ki spremlja DDR, je dragocen vir informacij in bogatih izkušenj. Predstavljajo določeno jedro sodelavcev, ki so ključni tudi pri vključevanju drugih v skupnosti okoli tekočih raziskav. Praksa je, da skozi javne dogodke preko medijev in pozivov privabimo čim širši krog interesentov. Veliko je odvisno od jasnega nagovora javnosti, da se ljudje čutijo nagovorjene in vedo, kaj pričakovati. Potrebnih pa je tudi veliko osebnih povabil, kar zahteva določeno mero socialnih veščin. Skupnost in novodošli interesenti prispevajo širok nabor informacij in znanja. Tako zagotovijo delujočo platformo raziskave, ki pa jo nadgradijo strokovnjaki. Skušamo vzpostaviti skupno sinergijo, zanimivo za vse udeležence in obiskovalce. Kajti velik izziv je izvesti raziskavo tako, da se vzdržujejo dinamika, kontinuiteta in pozornost udeležencev.

Kako določiti termin?
Za nadgrajevanje zgodb, izmenjavo več predmetov in udeležencev, ter za formiranje določene skupnosti, smo morali določiti termin, ki ni konkurenčen drugim dogodkom. Tempiran mora biti tako, da je možna večkratna udeležba in da se rutinsko formira skupnost interesentov, ki razmišljajo o svojih predmetih in o sebi v kontekstu vaj. Zato so bili štirje torki ob 18h zvečer od 20. novembra do 11. decembra 2012 (pred prazniki) kot naročeni. Poglej si program.

Hard Facts jam session
Na vseh vajah smo opustili multimedijske predstavitve ali predavanja, saj potisnejo udeležence vaj v pasivni položaj opazovalca. Zato je bilo ključno, da smo se prav vsakič pred napovedanim gostom medsebojno predstavili novim obiskovalcem in predstavili predmete in zgodbe. Tako se je vzpostavila dinamika sodelovanja in navzkrižne vpletenosti vseh prisotnih, ki se je prelila v fokus večera. Izhajali smo iz tega, zakaj so se ljudje pravzaprav udeležili vaj. Vsakdo je bil osebno vpleten in skoraj vsakdo je prinesel s seboj predmet ali zgodbo o predmetu.  Vaje iz trdih dejstev (Hard Facts jam session) so bile zamišljene kot druženje ljudi, interesne skupine, ki se sestane z namenom, da bo sproti sestavljala ugotovitve in raziskovala, zakaj ljudje zbiramo, zakaj lahko neke stvari zavržemo, drugih pa ne moremo. Izhajali smo izključno iz prinešenih predmetov in si izmenjevali zgodbe in mnenja. Zato je bil cilj delavnice v procesu ne v rezultatu. V institucionalnih okvirih so tovrstni eksperimenti težko sprejeti, saj je negotovost velika. Prisotni strokovnjaki muzealci, umetniki, starinarji so predstavili svoje predmete in bogate izkušnje iz prakse svojega poklica in niso ocenjevali ali sodili predmetov in zgodb drugih udeležencev. Vsak lastnik predmeta je bil najvišja avtoriteta za ta predmet in kot tak ga je tudi predstavil.

Med tednom predmetov nismo hranili zaradi odgovornosti in stroškov, povezanih z varovanjem osebnih predmetov. Predmeti udeležencev so bili ves čas predstavitve na posameznih vajah v njihovi posesti. Nekateri so obdržali predmete pri sebi, spet drugim je bilo pomembno, da predmeti krožijo med ljudmi. Haptičen odnos s predmetom je pomemben, saj dotik in bližina dodata drugo dimenzijo dojemanja. To je sprožilo mnogo zanimivih reakcij lastnikov, ki so imeli težave z ločitvijo od predmetov zaradi profesionalnih oz. osebnih zadržkov. Tak primer je, recimo, prazgodovinska sekira (nahajališče Erg Murzug, 10000-15000 let prn.št.), ki je v privatni lasti lahko tudi v najbolj banalni funkciji. Čeprav bi po statusu lahko bila muzealija, ki predstavlja materialni dokaz zibelke evropske civilizacije, je prosto potovala iz rok v roke. Tovrsten odnos do potencialne muzealije, s katero se je na zabavah odpiralo steklenice piva, je sprožilo mnogo vprašanj o istovetnosti predmeta, ravnanja s potencialno muzealijo, ki jo ponavadi preko avtoritete muzejev vidimo samo v vitrini. Tovrstna vključitev prazgodovinskega predmeta v vsakršne roke je sprostila odnos prisvojenosti in navezave na predmete, ki so krožili iz rok v roke ter za nekatere spreminjali svoje bistvo. Po dojemanju nekaterih udeležencev je osebni predmet, na katerega so vezani določeni sentimenti, v rokah drugega kot neke vrste prostitucija predmeta, kot da predmet v izmenjavi nekaj zgubi. Se pravi, da je posedovanje in privatnost predmeta del njegove avre za lastnika. Del te avre se potencira tudi skozi zaprte vitrine v muzejih. Velikokrat pri predstavitvah muzealij ne gre samo za varnost in ohranitev predmeta, ampak je namensko vzpostavljena distanca tudi strategija, ki povečuje avro predmeta. Več kot je zaščite, bolj se navidezno potencirata vrednost in pomembnost predmeta.

Blitz razstava
Vaje so imele svojevrstno stopnjevanje od splošnega k konkretnemu. Od splošnih predstavitev projekta, formata vaj in partnerjev, predmetov, lastnikov in zgodb, je sledila dikusija o statusu predmetov na trgu, razliki med sentimentalno in tržno vrednostjo predmeta, o tem, kaj pomeni biti zbiralec in o raznovrstnosti zbiranja in starinarskega poklica skozi izbrane predmete. Od prostega trga smo prešli na zbirke v muzejih in različnih zbiralskih politikah glede na fokus muzejev, prav tako skozi prinešene predmete. Vaje pa so po intenzivnosti kulminirale v “blitz razstavo” in javno predstavitev, odprto za obiskovalce.

Razmišljanje o predstavitvi lastnega predmeta odpre v lastnikovem odnosu do predmeta drugo dimenzijo. Časa ni bilo veliko, zato je bila predstavitev bolj odvisna od ugotovitev na vajah in od tega, kar je bilo na voljo. Ni bilo prostora in časa za kompliciranje. Zanimivo je, da sta se pred javno predstavitvijo formirali dve skupini: prva je bila naravnana k rezultatu, udeleženci so hoteli  vedeti, kam vse to vodi. V drugi so bili tisti, ki so zgolj sledili procesu in se prilagajali dinamiki.  Razstavljalci so imeli na voljo nekaj klasične muzealske opreme (vitrine, okvirji, mize, omare), računala, projektor in osnovno orodje. V eni uri je bilo potrebno doseči konsenz o postavitvi,  poiskati ustrezno opremo in solidarnost v tehnični podpori. Razstava je bila popolnoma odprta in prepuščena udeležencem, seveda pod prisilo javne otvoritve. Lovljenje rokov je tudi sicer bistven element pri postavljanju razstav. Razmišljati o popolni predstavitvi z vso podporo je bilo nemogoče, zato so se dogajale izredno zanimive improvizacije.

Razstava na Ljudmili, Ljubljana, december 2012

Nekaj primerov postavitev: trenirka z demonstracij se je obesila na garderobno stojalo, najdeno v prostorih Ljudmile, poleg je bil obešen starinski obešalnik iz Amerike, spomin na družinsko ekonomsko migracijo drugega udeleženca, ki je na obešalnik obesil kar plašč, v katerem je prišel. Trzalica kitarista Metallice je bila predstavljena na sredini muzejske vitrine dimenzij  1mx1m in informacijo o njej pod nogo vitrine, tako da bi moral obiskovalec vzdigniti vitrino, če bi želel priti do informacije. Saga o policijski kapi, ki je bila zbita z glave policajki na demonstracijah, je združila akterje tega dejanja, prva je napisala zgodbo in prinesla kapo, drugi je predal dilemo o lastništvu, tretji je prišel, potrdil, da jo je na tla zbil, našel na internetu posnetek tega dogodka, se zadovoljil s tem, da je bil javno potrjen kot storilec in se odrekel lastništvu. Stara družinska steklenica z etrom in škatla s izgubljenimi kovanci sta končali zaščiteni pod motnim zvonom steklenega akvarija, tako da je bilo branje o predmetih skozi motno steklo nekako starinsko, kot predmeti. Imeli smo vitrine z dvema “demo kompletoma”, polnima predmetov z različnih protestov (granitne kocke, slogani, časopisi) … Vsakdo je z razpoložljivimi sredstvi in iznajdljivostjo postavil v prostor svoj predmet in ga opremil s pripadajočim napisom, zgodbo … v eni uri! (Oglej si celoten seznam razstavljenih predmetov.)

Predmeti po lastni izbiri in zamisli lastnikov so bili zato predstavljeni zelo neposredno in so odražali dileme in karakter.  Otvoritev razstave je bila pravočasna in je bila pospremljena z javnim vodstvom. Postavljalci so predstavili sebe in predmet ter razložili postavitev na javni predstavitvi pred publiko, kar je vneslo novo dimenzijo v odnosu do predmeta. Vsakična predstavitev predmetov novim prišlekom na vajah in razlaga novih predmetov sta povzročili, da so lastniki začeli varčevati z energijo, osredotočili so se na bistveno. Izkristalizirali so odnos do predmeta in izluščili pomembne točke predstavitve. Zato so bili predstavitelji brez zadreg in izredno suvereni. Govorili so o stvareh, ki so jih v kontekstu vaj najbolj poznali: o sebi, predmetu in lastnem delu. Sprožila se je javna debata z obiskovalci, ki so reflektirali predstavljeno.  Javno in na licu mesta, kar je dalo udeležencem vaj in nam organizatorjem pomembno potrditev.

Koniec, The End, Fine, Vege
Po dobrih dveh urah se je razstava začela počasi “podirati”: ko so posamezni razstavkjalci odhajali, so navkljub prisotnosti obiskovalcev odnašali predmete s seboj. Na razstavi so ostajali posamezni elementi postavitev, v relaciji do predmeta očitno manj pomembni deli predstavitve. Tako je poleg nekoliko performativnega vdušja razstava postajala vedno bolj razstava odsotnih predmetov. Vaj nismo dokumentirali na običajne načine, ker bi to lahko spreminjalo dinamiko vaj, nekateri udeleženci pa zaradi osebne narave zgodb in predmetov niti niso želeli dokumentiranja. Edino, kar je ostalo, je kronika v risbah Tiborja Bolhe, ki je po vzoru ameriških sodiščnih risarjev interpretiral dogajanje in zgodbe na vajah.

Zahvala vam: European Cultural Fundation, MIZKŠ, Ljudmili, Nemanji, Juanu, Živi, Damijanu, Jakatu, Janji, Marjanu, Mileni, Daretu, Tiborju, Lukatu, Zokiju, ata Janezu, Janezu iz Mestnega muzeja, Heleni, … in vsem udeležencem!