Sodobna umetnost in neizbežnost institucionalizacije. Primer policijske kape 2010-2013

Zapiski za prispevek Alenke Pirman na simpoziju Sodobne umetnosti in antropologija med kritiko obstoječega in ustvarjanjem novega, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana, 24. 10. 2014; KULA, Slovensko etnološko in antropološko združenje.

V okviru Društva za domače raziskave (producent na področju likovne/vizualne/sodobne umetnosti, včasih nastopa tudi kot umetniška skupina) smo v letih 2012-13 izvedli mednarodni projekt Trda dejstva, ki je potekal na Dunaju, v Ljubljani, Madridu in na Reki. Zasnovali smo ga kot skromno umetniško raziskavo postopkov mikrozgodovinjenja. Spraševali smo se, kako nagovoriti ljudi, ki hranijo doma predmet in ga ne morejo zavreči (pa niso zbiralci), da z nami delijo njegovo zgodbo, in kakšna je pri tem lahko umetnikova vloga, ter primerjali to početje z muzejskimi praksami. Naš interes torej ni bil zbiranje konkretnih zgodb in predmetov, pač pa preizkušanje možnosti etičnega umetniškega delovanja.

Kaj pa je to, etično umetniško delovanje?

S pojmom sodobna umetnost od 90-ih let naprej razmejujemo modernistično tradicijo likovne umetnosti od umetniških praks, ki se ne osredotočajo na produkcijo objektov in ne izhajajo iz podmene o njeni avtonomnosti. Torej ni vsak sodobnik tudi sodoben. Za sodobne umetnike in kuratorje je po eni strani značilna visoka stopnja profesionalne specializacije v okviru umetnostnega sistema, po drugi strani pa seti ukvarjajo z aktualnimi družbenimi temami in pojavi. Trdim, da sta za sodobno umetnosti ključni naslednji lastnosti:

– Sodobna umetnost je storitvena dejavnost.
(Trditev se nanaša na Zabelovo definicijo, da je za sodobno umetnost značilen “prehod umetniškega dela od objekta k prostoru, situaciji, razmerju”. ) <1>
– Sodobna umetnost je invazivna dejavnost.
(Trditev se nanaša na kontekstualnost sodobne umetnosti in njeno institucionalizacijo. Po Zabelu je umetnost, “kar nastopa kot umetnost”, torej je tudi vse, česar se taka praksa dotakne, institucionalizirano.) <2>

V prispevku se bom osredotočila na serijo dogodkov v Ljubljani in predstavila konkreten primer, ki ga je kataliziral naš projekt. Zgornji opredelitvi sta nam narekovali celo vrsto varnostnih ukrepov, ki smo jih vgradili v zasnovo dogodkov. Čemu smo se želeli izogniti?

Situacija je morala biti odprta, vendar produktivna. Tule je naš seznam zaznanih “groženj” in ukrepov <3>:

  • Avtorstvo => avtoriteta. Čeprav sta bila v ekipi projekta Trda dejstva dva umetnika in dva kuratorja – umetnostna zgodovinarja, smo z udeleženci želeli vzpostaviti enakopraven odnos, prevzeli smo vlogo poslušalcev. Če smo se priglašali k besedi, smo govorili le o lastni izkušnji. Avtoriteta se je porazdelila med udeležence (tako lastnike predmetov kot vabljene strokovnjake), organizatorje in predmete.
  • Umetnostni kontekst => reprezentančnost. Dogodkov nismo organizirali v galeriji ali muzeju, pač pa v nereprezentančni večnamenski sobi heklaba Ljudmila.
  • Format dogodka => predvidljivost poteka. Zasnovali smo štiri neobvezna srečanja in jih poimenovali “Vaje iz trdih dejstev” (ne pa, na primer, delavnica, simpozij ipd.). Uporabili smo torej aluzijo na izkustveno učno situacijo v pedagoškem procesu. Potek je bil še najbolj podoben jam sessionu: vabljeni gost ni nastopal ex-cathedra, tudi na vrsto je prišel šele, ko so se zvrstili vsi udeleženci ipd.
  • Dokumentiranje dogodka => apropriacija. Poteka dogodkov nismo fotografirali ali snemali. Debato in dogajanje je spremljal najeti risar kot komentator, radijska novinarka je vklopila snemalnik šele po dogodku …
Execution chair I

Tibor Bolha: Art is getting risky, 20 November 2012

  • Zastopništvo => odgovornost. Predmetov, ki so jih prinašali udeleženci, si nismo izposojali, jih zadržali čez noč, jih fotografirali, oz. kakorkoli drugače posredovali njihovih zgodb. Zavračali smo kakršnokoli posredniško vlogo.
  • Kuriranje => uniformnost. Način predstavitev (na vajah in na celovečerni razstavi) ni bil določen, organizatorji nismo prevzeli pričakovane vloge. Vsak udeleženec je moral formo iznajti sam, seveda znotraj omejenega časa in tehničnih sredstev, ki so bila na voljo.

Lahko rečem, da nam je uspelo: vzpostavili smo nekakšno “varno hišo”, kjer so se dejansko razvezali običajni odnosi in vedenje na takih dogodkih. Na štirih torkovih večerih smo delili zgodbe in odnos do prinešenih predmetov ter jih soočali z izkušnjami vabljenih specialistov. Zadnje srečanje je bilo namenjeno postavitvi celovečerne razstave za javnost. O konkretnih rezultatih ljubljanskih Vaj iz trdih dejstev je težko govoriti, izjemnost lahko ocenimo po prostovoljni udeležbi in angažmaju sodelujočih (tudi vabljenih gostov, ki so se spontano prelevili v udeležence). Nemara drži tudi pripomba enega izmed njih, da so bile vaje “najboljši moment v življenju predmetov v vicah”.

Tovariška samokritika: primer policijske kape

Trda dejstva, shema odnosov med udeleženci v primeru policijske kape, 2012

Trda dejstva, shema odnosov med udeleženci v primeru policijske kape, 2012

Navkljub zgoraj navedenim ukrepom smo sprožili razvoj dogodkov, ki je privedel do zapletene situacije v zvezi s konkretnim predmetom – policijsko kapo. Kot navdušena soorganizatorka sem že pred začetkom “vaj” o njem pripovedovala prijateljema A in B ob pivu. Vsak od njiju se je takoj domislil predmeta, ki ga hrani in je nanj iz takega ali drugačnega razloga navezan oz. ga ne zavrže. Razgovorila sta se o okoliščinah, povezanih z njima in preživeli smo prijeten večer. Oba sta se – vsak s svojim predmetom – aktivno udeležila prvega srečanja na Ljudmili. Potem pa je prišlo do zapleta, saj je prijatelj B (verjetno spet ob pivu) o tem govoril z drugimi prijatelji in izkazalo se je, da prijatelj C meni, da predmet, ki ga hrani A, pravzaprav pripada njemu.

Ko je za to slišala A, se je predmetu odrekla in udeležencem vaj napisala pismo (takrat je bila namreč že v tujini), v katerem nam je (kot predstavnikom javnosti) predmet prepustila.

Odlomek pisma udeleženke Vaj iz trdih dejstev, 2012.

Odlomek pisma udeleženke Vaj iz trdih dejstev, 2012.

Na naslednjih vajah se je pojavil B-jev prijatelj in aktivist C ter z udeleženci delil svojo zgodbo (A je bila odsotna). Med pripravami je na spletu (24ur.com) našel celo novinarski prispevek s posnetkom dogodka, v katerem se njegov akt “ogologlavitve” uradne osebe celo vidi. C se je vključil v naš projekt, sodeloval tudi pri pripravi razstave, v kateri je predstavil tudi omenjeni posnetek. Zaplet z lastništvom se je nato razrešil do točke, ko je – ironično – predmet ostal Društvu za domače raziskave, ki si takega razpleta (pri vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepih) nikakor ni želel. Vpletena udeleženca sta se predmetu enostavno odrekla, saj sta skozi udeležbo na vajah očitno potešila svojo navezanost nanj. Kaj nam je preostalo drugega kot eksploatacija in nato muzealizacija?! Interes za ta predmet (skupaj z zgodbo) je namreč že na vajah spontano izrazil eden od udeležencev, ki je sicer zgodovinar in kustos v Mestnem muzeju Ljubljana.

Časovnica

– 9. marec 2010 – protest delavcev kočevske Prenove in aktivistov na hodniku Ministrstva za delo
– november in december 2012 – Vaje iz Trdih dejstev, Ljubljana
– 29. 3. 2013 – uporaba (eskploatacija) kape za promocijo Sejma neobveznih zgodovin, Reka
– 5. september 2013 – primopredaja policijske kape Mestnemu muzeju.

Novi List 29_3_2013-6

Oglas v reškem Novem listu (29. 3. 2013) z literarizirano zgodbo o policijski kapi.

Obred primopredaje

Pogledati moramo še, kako je potekala sama primopredaja v Mestnem muzeju Ljubljana. Poleg dveh predstavnikov Društva za domače raziskave sta se je udeležila tudi aktivist C in aktivistka A. Dogodek, ki smo ga izdatno dokumentirali, je minil v prijateljsko-samoironičnem vzdušju.

Uprizoritev primopredaje v pisarni kustosa Mestnega muzeja.

Uprizoritev primopredaje v pisarni kustosa Mestnega muzeja.

Dokument o prevzemu predmeta.

Dokument o prevzemu predmeta (5. 9. 2013).

Sklep

  1. Umetniške raziskave in dogodki imajo realne učinke.
    Že same priprave na naš dogodek so sprožile konkretno situacijo, zadnji, javni dogodek pa je bil ključen za njen razplet. (Obrat pri obeh udeležencih: A preda predmet skupnosti, C podoživi dogodek in se predmetu prav tako odreče)
  2. Umetniški skupini preostane komunalna storitev.
    Društvo za domače raziskave kot iniciator se je moral nekako znebiti zapuščenega predmeta.
  3. Naloga institucije je transsubstanciacija predmeta.
    Odločili smo se za prenos odgovornosti za hrambo na muzejsko institucijo. Policijska kapa tako ni postala umetniško delo pač pa muzealija. (Še posebej nam je imponirala ugotovitev, da se je javna lastnina po treh letih in pol vrnila v javno ustanovo.)
  4. Transubstanciacija je sredstvo za naše vpisovanje v čas.
    Zanimivo: Medtem smo že zdavnaj pozabili na delavce in na njihove pravice in krivice. Rekla bi, da so te že od samega začetka popolnoma nevezane na policijsko kapo in zgodbo, ki jo je ta sprožila. Mestni muzej Ljubljana pravzaprav hrani metazgodbo o nas – umetnikih, aktivistih in kustosih. Postali smo muzealija. (Ni naključje, da smo “poslovali” s kustosom za nesnovno dediščino). Kaže, da nam je nehote uspelo uresničiti Fosterjevo zahtevo po paralaktičnem delovanju, “ki poskuša uokviriti uokvirjevalca, kot ta poskuša uokviriti drugega”. <4>

In kjer končujem, bi pravzaprav bilo treba začeti.

Inventarni zapis MGML o policijski kapi, ki vključuje zgodbo o protagonistih in okoliščinah pridobitve.

Inventarni zapis MGML o policijski kapi, ki vključuje zgodbo o protagonistih in okoliščinah pridobitve.

Opombe

<1> Igor Zabel: Sodobna umetnost v Eseji I, Založba /*cf. 2006, s. 179

<2> Igor Zabel: Sodobna umetnost v Eseji I, Založba /*cf. 2006, s. 401

<3> Temeljijo na poglobljenih debatah na okrogli mizi na Dunaju:
https://hardfactsblog.wordpress.com/2012/10/03/vienna-notes/ 

<4> Hal Foster: Umetnik kot etnograf, Likovne besede št. 63/64 (2003), str. 39

Advertisements

Vječni Pegaz u Lujzi

sajam_neobaveznih_povijesti_pasica_260_70_NL_5

U riječkoj Ulici povjesničara Račkoga o stropu pivnice ʺLujzeʺ, koja je ime dobila po Lujzijanskoj cesti, kojom se iz Rijeke i sada, starovremenski, kreće prema Gorskom kotaru i Karlovcu – lebdi neobičan Pegaz. Mitskog je konja iznjedrio Gojko z Grobnika, od ranog djetinjstva bogomdani likovnjak. U OŠ Čavle sjajno ga je vodila nastavnica likovnog odgoja, mama sadašnjeg vlasnika ʺLujzeʺ. Daroviti je Gojko osebujnog Pegaza stvorio od jednog komada bakrene žice iz jednog umirovljenog elektromotora. Umjesto u slikarske i skulptorske ateljee sudbina je Gojka, vječnog umjetnika u duši, uputila na more. Pomorac je i školovanjem i poslom, ali stvaralački duh u njemu ne miruje; projektirao je i petmetarski katamaran, koji će i u serijsku proizvodnju. ʺLujzaʺ krenula daleke 1928., kao, službeno, gostionica druge kategorije, a osamdesetih i devedesetih prošlog stoljeća bila je prvo utočošte riječkih odanika, mahom istinskih rokera. S Pegazom su letjeli u visine, nerijetko sve do – praskozorja. Dok Gojko plovi, vječni Pegaz već treće desetljeće čuva svoju ʺLujzuʺ. Idemo dalje…

Napisao Mišo Cvijanović, objavljeno u Novom listu 30. 3. 2013, dizajn Mario Aničić.

Novi List 30_3_2013-7

Čovjek i kapa

tea-2010a-enhanced

Čovjek sa službenom kapom na  glavi nije običan čovjek. Središtem Ljubljane u ožujku 2010. godine prosvjedovali su obični ljudi, bez službene kape na glavi, građevinski radnici, koji 15 mjeseci nisu dobili plaće. Na prosvjede su se odlučili nakon što su devet dana gladovali u groznim šupama na rubovima naselja. U eksploziji nezadovoljstva jednoj je policajki izbijena službena kapa s glave. Zaštitnici državne vlasti pao je oreol, službena je kapa umjesto simbola vlasti postala prosvjednički trofej – nedefiranog vlasništva. Trijumfalno je pravo svojatalo troje običnih ljudi, a na kraju je, gledanjem snimka na internetu, dokazan slavodobitnik. Bio je to običan čovjek, kojem je dokazni snimak bio dovoljna satisfakcija, kapa ga više nije zanimala. Trofejna će kapa zvršiti u muzeju, a policajka je u međuvremenu, odmah, zadužena novom službenom kapom. Obični ljudi, radnici, nažalost, sve češće su na ulici. Bez plaća.

Napisao Mišo Cvijanović, objavljeno u Novom listu 29. 3. 2013, dizajn Mario Aničić.

sajam_neobaveznih_povijesti_pasica_260_90_NL_4

Novi List 29_3_2013-6

Prolijevanje vlastite žuči

sajam_neobaveznih_povijesti_pasica_260_70_NL_2_1

Samo muka školjke može iznjedriti pravi biser. Ljubljančanka K. M., kustos-producent, dva je desetljeća na slovenskoj alternativnoj sceni. Svojim je ljudskim, intelektualnim i umjetničkim credom, čvrsta stava i nepredavanja, u vječnoj, negasećoj borbi s oficijelnim političkim nepopustljivim odnosom prema umjetnosti. To je nagnalo njenu žuč da bolno rodi prijeteći kamen – prepolovljen. Taj žučni kamen nije pravi biser, ali jest doslovno svjedočanstvo onoga što narod zove – prolijevanjem vlastite žuči. Izložen u 2004. godini, u kojoj je operacijom izašao na svjetlo dana, i dalje zorno svjedoči o mraku politike. 

Napisao Mišo Cvijanović, objavljeno u Novom listu 28. 3. 2013, dizajn Mario Aničić.

Novi List 28_3_2013-5

Iz dječačke škatule 66-godišnjeg Riječanina

001 015 002 004 005 006 007 008 009 010 011 012 013 014 016 003

Ove sličice nogometa samo su koju godinu mlađe od vlasnika. U prijetelevizijskim vremenima primorski dječaci opčinjeni nogometom samo su na filmskim žurnalima, malo jasnim otiscima klišeja u novinama i na ovim sličicama mogli vidjeti svoje nogometne idole. Rijeka tada nije imala nogometnog prvoligaša. Vlasnikov je idol bio Stjepan Bobek, a Vladimir Beara je bio sinonim golmana; u partidama na male golove, na miće goli, netko bi uvijek rekao: ʺJa ću bit’ Beara!ʺ.

Sličice su kupovane u čokoladicama, razmjenjivane ili izborene. Natjecanjem tko će sličicu dobaciti zidu, a potom udariti o dlan i oboriti sličice – slike prvom, one s istaknutom poleđinom opet na dlan. Do kraja. Za Fijumane su sličice bile cartine.

Napisao Mišo Cvijanović, objavljeno u Novom listu 27. 3. 2013, dizajn Mario Aničić.

sajam_neobaveznih_povijesti_pasica_260_70_NL_2

Novi List 27_3_2013-4

The art of storytelling

???????????????????????????????

In March 2013 the Novi list daily newspaper from Rijeka sponsored several advertisements for the Hard Facts – Fair of Optional Histories. Four of them addressed the readership with different microstories on the selected hard facts. They were brilliantly written by Mišo Cvijanović, an old-school journalist who also contributed the first story. We wish to thank Mišo also for his overall generous support and critical comments!

Read the stories (in Croatian):

Policijska kapa v Mestnem muzeju Ljubljana

Primerek trdega dejstva – policijska kapa je po zaviti poti uporabnosti in statusa predmeta končala v Mestnem muzeju Ljubljana kot muzealija na željo kustosa Janeza Polajnarja.  Kapo smo svečano predali 5. septembra 2013 v prostorih Mestnega muzeja.

prevzem muzej kapa
Črno na belem, policijska kapa je muzealija postala.

DSCN5990
Čiščenje bodoče muzealije pred predajo.

DSCN5996
Prevzem

DSCN5998
Arne in Tea, najditelja kape se poslavljata od predmeta.

DSCN5999
Od leve proti desni: Arne, Tea, Alenka, Janez, Jani. v Mestnem muzeju ljubljanskem ob predaji policijske kape.

Hard Facts in the Post-Truth Age

Life cycle of a certain object, a sketch.

Life cycle of a certain object, a sketch.

On 18 April Ljubljana hosts the international Forum Urban Acupuncture. Thanks to KUD C3, we have the opportunity to speak about the Hard Facts project at the conference’s panel on Public Privateness. Here’s the outline of what we’re interested to discuss with the participants:

The post-truth tag brutally acknowledges our collective experience – the binary perception of the world. Ours or theirs? The facts don’t matter, the rhetoric allows lies. What we are fed with is definitely no truth, it’s the food to remain biased. What seems to be a fiercely dynamic process of democratic argumentation is, in fact, a static yet expensive theatre of preaching to the converted.

This is the context of the Hard Facts, a modest artistic research on DIY history-making that led us to Vienna, Ljubljana, Madrid and Rijeka. We were looking for people that keep a memento object in their private possession although they may not be collectors. The authorised experts and institutions (e.g. museums) more or less obviously mirror the post-truth reality. Therefore we tried to make visible the process of self-authorisation and public expression of private narratives through the memento objects. Such marginal narratives generate others and, as the artist Pedro Barateiro remarked, “one can more easily remember them but also one can more easily forget.”

We find this element crucial. Maybe splitting our lives and civilisation down to more vulnerable, less permanent chunks of history doesn’t necessarily make us end up in relativism?

bulburb-logo-1

Sajam neobaveznih povijesti u Rijeci

oglas

Svaki Vaš predmet jedna je povijest. Podijelite je s nama!

Dragi sugrađani i sugrađanke,

svi čuvamo predmete koji su povezani s našim osobnim ili javnim događajima.
Donesite ih na SAJAM NEOBAVEZNIH POVIJESTI,
u subotu 30. ožujka od 10 do 13 sati,
na Korzo ispred galerije Mali Salon (zgrada Radio Rijeke),
i ispričajte nam priču o njima.

Organizatori – SIZ, Društvo za domače raziskave, PENSART i Muzej moderne i suvremene umjetnosti Rijeka – rado će vam pružiti informacije o sajmu od 25. do 29. ožujka 2013. godine od 10 do 13 i od 17 do 20 sati, u Malom salonu, Korzo 24. Projekt su omogućili Grad Rijeka, Ministarstvo kulture RH i European Cultural Foundation.


Fiera delle storie opzionali

Ogni vostro oggetto é una storia a sé. Condividetela con noi!

Cari concittadini/ne,

Tutti noi manteniamo a casa gli oggetti speciali che sono associati agli eventi personali o pubblici.
Portateli alla FIERA DELLE STORIE OPZIONALI,
Sabato, il 30 marzo 2013 dalle ore 10 alle ore 13,
che si svolgerà in via Korzo nr. 24 – davanti alla galleria Mali salon (palazzo di Radio Rijeka / Radio Fiume)
e raccontateci una storia legata a loro.

Organizzatori – SIZ di Rijeka, DDR / Società per le ricerche domestiche di Ljubljana, PENSART di Madrid e Museo d’ Arte Moderna e Contemporanea di Rijeka – sono lieti di fornirvi tutte le informazioni che riguardano la vostra attesa partecipazione, dal 25 al 29 marzo quest anno, dalle ore 10 e alle ore 13 e dalle ore 17 alle ore 20, nello spazio espositivo di Mali salon in via Korzo 24.
Il progetto é stato realizzato grazie alle donazioni della Città di Fiume, il Ministero della Cultura della Repubblica di Croazia e della ECF – Fondazione Culturale Europea.

The Negative Reader

Another reminiscence on the Arqueólogica exhibition while reading The Negative Reader by Pedro Barateiro. A modest but brilliantly conceived booklet deals with many questions that we have been addressing with the Hard Facts project.

Pedro Barateiro: The Negative Reader, 2013

Pedro Barateiro: The Negative Reader, 2013

Let me just share with you some notes from one particular text that Barateiro wrote in 2006. Along with three other contemporary artists he was invited by the Museum of Cycladic Art in Athens to intervene in the museum’s collection. “You’re expected in the museum”, said the message in his hotel and this instruction became the title of his text. But it also stands for a socially and politically constructed demand. Yes, we are all expected in the museums. “But to perform what”, asks the artist.

I like his plain observation of the “display techniques that transform common everyday objects in sculptures and sculptures in everyday objects.” His request to take a picture of one particular figurine without its glass case was denied. The Robert Smithson’s notion of “cultural prison” (meaning the whole art system) suggests two questions: “Why do we keep things in museums?” and “Why do people want to create objects that end up placed within this strict vision of history?” Barateiro proposes to split the history in “small narratives that can relate more freely to each other enabling them to generate other narratives” as “one can more easily remember them but also one can more easily forget.”

I find this element crucial. Splitting our lives and civilisations down to more vulnerable, less permanent chunks of history doesn’t necessarily make us end up in relativism. It may be a much less violent way of knowledge production. And this, argues Barateiro, should be “measured as an alienation procedure.”

In Athens the artist wanted to make an object “that could be both inside and outside” of the Museum of Cycladic Art. I wonder if he succeeded.

A.P.


More about the book.

The Arqueólogica exhibition on contemporary archaeology was curated by Virginia Torrente and is on display at Matadero in Madrid till 9 May 2013. The study visit by the Hard Facts team took place on 20 February.